V “ofsajdu”

Še natanko 5 delavnih ur me loči do konca poglavja z naslovom Petrol. Zaključujem namreč enomesečno delo na bencinskem servisu. Finance so že urejene, stanje na mojem računu je sončno, tako da teoretično mi sploh danes ni treba več v službo Pa vendar sem tam preživel kar nekaj zanimivih dni.

Pretegnil se sicer nisem, pa vendar moraš biti kar zadovoljen, če si plačan za nedelo. Nekateri za težko prislužene evre obrišejo kar nekaj kapljic potu, nekateri so jih obrisali celo manj kot jaz, nekaterim pa na počitniško delo sploh ni bilo treba niti pomisliti. Tega kova so predvsem sinovi in hčere premožnih privatnikov ali pa bodisi “otrok”, ki živijo na kmetiji in imajo preprosto preveč dela doma, da bi še zraven delali za denar. Prvih je sicer ogromno in na prvi pogled skozi življenje pridejo najlažje. Nič jim ni potrebno misliti kako in kaj v prihodnosti, saj imajo za domala vsako stvar v življenju že poskrbljeno. V času študija dobijo primerno vsoto denarja, da lahko neizmerno uživajo, ko pa nekako zdlelajo študij, pa tako ali tako zasedejo mesto v pisarni očetovega podjetja. Enostavno kajne? Mogoče res, pa vendar … ste že kdaj pomislili kako se ti ljudje znajdejo v življenju? Marsikdo verjamem, da se v življenju zelo dobro znajde. Če ne drugače na ilegalen način. Spet tisti drugi, pa se držijo maminega krila ali pa očkove kravate in se jim enostavno svet podre ko mamica sleče krilo in si obleče hlače, očka pa si odveže kravato.

Kako pa je na drugi strani s tistimi, ki pridno delajo doma in nimajo niti časa za počitniško delo? To pa so zagotovo osebe, ki življenje občutijo na pravi način in ki zagotovo bolje pridejo v življenju skozi, kot marsikdo drug. Prepričan sem celo, da en preprost kmet, zna bolje računati kot doktor ekonomije. Se ne strinjate?

No nekaj nakladancije … kakorkoli že, mene so doma naučili, kdaj drži 1+1=2 in kdaj 1+1=3. No bolje rečeno, so me učili, če so me pa naučili, pa bomo šele videli. Jaz prav velikih problemov s pomanjkanjem denarja nimam, nisem pa sin bogatašev, tako, da tudi “tavelikih” bankovcev ne uporabljam za brisanje zadnje plati po veliki potrebi. Jutri bom torej le še bivši uslužbenec Petrola, bom pa novi raznašalec pošte v Pošti Slovenije. Z vso hitrostjo torej novim dogodivščinam in izkušnjam naproti!

Dabl

Seveda pa poleg tega počel še marsikaj drugega, kar ni dovoljeno v našem zakoniku. Skratka sem največji grešnik na tem planetu. Vse to samo zato, da bi prišel v Haag.

Seveda nisem tak hudodelec, kot pripovedujeta naslov in prvi stavek. Pa vendar če bi že slučajno kadarkoli po nesreči napravil kakšen zločin, bi najraje odsedel v haškem zaporu. Verjetno je bil Radovan Karađić neke vrste vedeževalec, saj je nedvomno bil zločinec v preteklosti prav zaradi tega, ker je vedel, da bo v današnjih časih v haškem zaporu čepel v celici z oznako evropskega nadstandarda. Lahko bo gledal TV, poležaval v udobni vzmetnici Dormeo, seveda pa če mu bo slučajno dolgčas, se bo lahko uril v kuharskih sposobnostih, saj v celici ne manjka niti štedilnika. Ko pa bodo na obisk prišli njegovi prijatelji, pa bo ob kakšni kavi lahko odigral tudi partijo namiznega nogometa. Skratka verjetno se bo bolj zabaval na nizozemski kot na srbski ali bosanski zemlji.

Malo za šalo, malo zares. Resno se sprašujem, ali je mogoče biti hudodelec privilegij, ali pa je to sramotno dejanje. Res, tega ne razumem. Doma so me učili, da je to grozna sramota in da je to najslabše kar lahko doleti človeka. To so potrdili tudi pri verouku in kasneje tudi v šoli. Pa vendar je v današnjih časih tako zelo dobro poskrbljeno za zapornike, da mi je vse skupaj “brca v temo”. Nekdo, ki nima strehe nad glavo bo preprosto glave odrezal petim ljudem in trem ženskam pa bo pristal v zaporu in bo lahko tipkal na računalnik, gledal TV … Na ta način si bo rešil revno življenje.

Po mojem - zadev ne poznam in se tudi nisem preveč poglabljal v to - pa je težava v vedno večjih človekovih pravicah, oziroma v vedno večjem številu borcev za človekove pravice. Vsi se borijo, da bi bilo človeku lažje živeti, da bi lahko izkoristil vse svoje pravice … Mene pa so doma vedno učili: imaš pravice, ampak če se zavedaš da jih imaš, se moraš zavedati, da imaš tudi dolžnosti in odgovornosti. In ravno tega se dandanes malo ljudi zaveda. Če bi moje mnenje kaj štelo, ampak itak vem, da (vsaj zaenkrat) še ne bo, bi vse tiste, ki so zagrešili umor ali celo serijo umorov, enostavno postavil za zapahe do njihove zadnje ure. Nevem kaj je tukaj neetičnega. OK mogoče bi tisti, ki je umoril “le” enego osebo, dobil nekoliko milejšo kazen. A nikakor kazen pod 40 ali 50 let.

Mogoče so to le nekoliko preveč domišljave besede, ampak tako pač trenutno gledam na te stvari. Bog pomagej

Dabl

Ne. Nisem še zaključil svoje dokaj bogate blogerske kariere. Le z idejami sem bolj na dopustu. Ne bom vas pa (še) zapustil Ker vem da obožujete moj blog in da si vsako objavo sproti shranite, natisnete in si jo nalepite na steno (hmmmm…) sem sklenil, da je bilo vse dosedaj napisano zgolj nekoliko daljši uvod v moje blogersko življenje. Upam.

Čemu tak naslov? Zato ker pač trenutno tak sem! Brez heca. Ne vem ali sem o tem že pisal ali še ne (res se mi ne da pogledati v zgodovino zapisov), v glavnem postal sem čebelar. Čebelice mi letajo okrog hiše in še dlje, že približno mesec in pol. Nimam sicer veliko panjev, pa vendar dovolj, da tiste čebele, ki prebivajo v teh panovih pikajo kot hudič. No je res da so zelo pridne in marljive, zato pa sem jaz toliko bolj tečen, ali bolje rečeno moj mentor čebelarstva in stari ata v eni osebi. Ker včeraj pač v našem koncu ni bilo deževno, je bilo sončno. Pa tudi nismo mogli reči, da ni bilo niti sapice vetra! Močno je vleklo z gora in odpihnilo kar nekaj listov z dreves. No ampak nič zato. Mi smo vseeno obkrožili na koledarju 24.7. za točenje prvega domačega medu.

Veter čebelam ni bil nič kaj po godi, ni jim pa bilo všeč tudi to, da smo jim vzeli satje polno medu iz panja! Ker sem brez sočutja do teh majcenih bitjic še kar naprej odnašal satje, so mi pošteno posvetile. Vsaj mislile so tako. Meni se namreč ni posvetilo, temveč stemnilo Dobil sem dva “šusa” enega v vrat in enega na brado. Ker pa grev tretje rado, sem le - tega “fasal” direktno v veko. V treh urah sem videl samo še pol sveta. Oko se je zaprlo in se s težavo odprlo šele dan današnji pozno dopoldne. Zelo zoprn občutek, ko si povsem brez orientacije, vam povem! Nisem pa se mogel odločiti ali bi rekel da sem tak kot žaba, ali tak kot Popaj. Obveljala je zadnja, saj se vendarle bolj junaško sliši da si kot Popaj! No očesno stanje se drastično izboljšuje in moram povedati, da me ta “zaplet” z očesom niti kaj dosti ne gane. Izpustil sem prvi dan “Kranjske noči”, pa vendar mi je vseeno, saj imam v shrambi prvih 5 kilogramov, v mojem rodnem okolišu pridelanega medu! Zares izvrsten občutek!

Dabl

Res prosm vse, da mi daste na cesti nekaj prostora … ne sicer toliko zavoljo mene, kot zavoljo vas samih, saj si boste na ta način prihranili nekaj lepih let.

No seveda ni tako hudo V torek sem uspešno opravil vozniški izpit za B kategorijo, torej na kolesu me boste videli vedno manj. Upam da ta triditev sicer ne bo držala. Vsi, ki že imate vozniško dovoljenje veste, kako je dobro voziti avto. Vsi, ki pa te sreče še nimate, pa boste to še pravi čas spoznali. Sicer  pa tista glavna vožnja ni bila povsem brez napak. Pravzaprav sem takrat vozil - oprostite izrazu - kot ena baba! Čist zares. Od vseh že odvoženih 21 ur, nisem nikoli vozil tako zbegano. Ko sem v čakalnici čakal na komisijo, sem kar naenkrat postal poten, bil sem izredno živčen. Sploh ne vem zakaj … saj sem bil prepričan v svoje vozniške sposobnosti. Ko sem izvedel, da bo mojo vožnjo nadzorovala ženska, sem si brez razloga kar nekoliko oddahnil. Pa vendar, če pomislim sedaj, bi bilo verjetno lažje, ako bi bil moški na zadnjih sedežih. Vse je potekalo tako prekleto uradno, da sem komaj čakal na konec vožnje. V križišču mi je skoraj crknil avto, bil sem zelo nesiguren v križiščih, slabo opazovanje peščev, ena slaba reakcija v križišču in pri razvrščanju v pasovih … Nekaj napak, ki sem jih nehote napravil na prvi julijski dan. Pa vendar sem se dobro zagovarjal pred gospo, tako da mi je v roke - sicer posredno - izročila potrdilo o opravljenem izpitu. Si sploh lahko predstavljate kako daleč od srca se mi je odvalila ogroomna skala?

Dabl

No pa sem se po zelo zelo dolgem času spet spravil k tipkanju bloga. Po nekajdnevni avanturi na Obali, ta blog nastaja med vožnjo z vlakom. Mučno obdobje v šoli je hitro pozabljeno ob pogledu na morje, peščeno plažo, bikini in ohlajeno pivo. Na morje sem se s prijateljema odpravil takoj po šoli, saj bo kasneje stiska s časom … nekateri bomo pač počitnice preživeli zelo delavno.

Potovanje v Portorož je bilo kar se da zanimivo. Z obilico smeha smo stopali po ulicah tega obmorskega mesta in iskali apartma v katerem naj bi bili nastanjeni. Kdor je preživel vsaj nekaj dni v tem mestu, zagotovo ve, da je večina hiš na vzpetini. Kar nekaj kapljic znoja smo potočili, saj je živo srebro skakalo v višave. Apartmaja pa ni in ni bilo na našem zemljevidu. Klical sem lastnico našega začasnega bivališča, toda kaj ko tudi ona ni in ni znala razložiti kje natančno naj gremo. Nerodna zadeva, ni kaj. Po kar nekaj prehojenih kilometrih smo končno našli tako težko pričakovano tablo. Stanovanje, ki je bilo sicer prvotno mišljeno za tri osebe je bilo ogromno. Pravi luksuz! V stanovanju ni manjkalo preprog, niti nismo pogrešali brisač in rjuh. Stara gospa je za nas poskrbela odlično. Nekoliko manj se je izkazala, ko nam je izstavila račun, ki nas je hitro streznil in že smo iskali alibije, da bi ceno zbili na nižjo stopnjo.

Glede na to, da smo za počitniško destinacijo izbrali morje, kaj dosti nismo imeli od plavanja in čofotanja v Jadranskem morju. Ogromno časa smo prespali, saj so bile noči zares kratke. Precej čudno na Obali teče čas J. Ena izmed nočnih doživetij je zagotovo koncert Siddharte v Kopru. Nekoliko smo oklevali, zopet se je zataknilo pri pogledu v denarnico. Za prevoz v eno smer naj bi odšteli 15€, kar se nam je zdelo kar precej. Pa vendar smo vztrajali in izplačalo se je. Na koncertu je bilo vzdušje izjemno. Tomi je pravi car .

Zadnji dan so na obisk prišli tudi prijatelji, ki se iz raznoraznih vzrokov niso udeležili petdnevne avanture.

V tej vročini je precej težko tipkati celo na računalnik, saj mi kapljice znoja polzijo s čela na vse mogoče dele telesa – tudi računalnika . Precej počasi pa se že bliža avgust, saj bomo tudi takrat verjetno namočili noge v morje. Začetek septembra pa še maturantski izlet v Španijo – poletje bo zares pestro!

Na pisanje                                                                                                                                                                            Lp, Dabl

Ni še čisto uradno, je pa 99% možnosti, da se podpis pogodbe zares uresniči. O tem prestopu se je govorilo že mesece…

Pa še nov igralec v športni opremi…

No…vsi, ki ste nasedli se vam sedaj na glas krohotam Ta dres sem dobil v dar za rojstni dan, zatorej tudi številka 18. Pa naj še kdo reče da moji prijatelji ne vedo, kaj mi je všeč!

Dabl

No sicer pri meni ni tako zelo hudo…še vedno raje pogledam za kakšno frajlo, kot pa da vidim zadetek na Euru 2008. Trenutno je čas, ko vsi moški in tudi kar nekaj žensk nepremično zremo v televizor in navijamo za svojega favorita. Mani osebno je čas EP-ja teko pričakovani čas, na katerega sem čakal kar nekaj časa. Mislim, da ne mine 24 ur, brez da bi zamudil vsaj eno nogometno tekmo. Enostavno moram gledati, kako žoga potuje od noge do noge.

Ko sem pred nekaj tedni razmišljal s čim sem pravzaprav zasvojen, nisem v veliki gneči misli našel niti ene stvari. Če pa o tem razmišljam ta trenutek, pa ne morem pomisliti na nič drugega kot pa na nogometno tekmo. Nekaj časa sem sicer razmišljal, da bi si kakšno tekmo v Avstriji tudi v živo ogledal, pa vendar ne spadam v tisti najvišji elitni razred, kar se tiče velikosti denarnice, da bi iz denarnice vzel tako velik šop bankovcev. Če tako pogledam…pa saj je tudi doma dobro vzdušje. Res je, da ne občutimo tiste navijaške mrzlice, pa vendar. No vsekakor pa evropskega prvenstva ne morem vedno gledati na domačem kavču. Prav “sede” v (ne)miru spiti pivo v kafiču in s prijateljem družno navijati.  Gostinci skoraj sigurno že komaj čakajo na naslednje veliko tekmovanje, saj se jim v teh dneh zaslužek nedvomno kar nekajkrat povečal. Na prav poseben način se je znašel najbogatejši na sončni strani Alp, Mirko Tuš. V svojih velikih trgovinah, kjer je zraven zgrajena tudi kino dvorana, postavil veliki zaslon prav posebej za moški del populacije, ki bi si radi ogledali nogomet. Za njihove boljše polovice pa, da se ne bi dolgočasile, v kino dvoranah začel predvajati ob “nogometnih urah” romantične filme. Ni kaj, dobro je Mirko tole premislil.

Vsi ljubitelji športa številka 1 na svetu, uživajte ob nadaljnih nogometnih poslasticah, da boste (kot bi rekel Dejan Obrez) superzadovoljni odhajali spat. Naj zmaga lep nogomet, brez raznih navijaških in navsezadnje tudi nogometnih izgredov.

Pred natanko enim tednom sem se “včlanil” v klub 18+. Postal sem torej polnoleten. Težko sem že čakal dan, ko bom lahko šel v gostilno in si brez pekoče vesti naročil Laško. Ko pa je ta dan prišel, pa ni bilo nič posebnega. Pričakoval sem, da se bom počutil drugače…pa čakam 5 minut…čakam 10 minut…čakam pol ure…pa še vedno nič! No po enem tednu pa se je mogoče začelo vse skupaj nekoliko drugače. Tudi s strani staršev sem veliko bolj prepuščen samemu sebi. To mi je kul

No seveda pa ne morem mimo mojih najdražjih…mimo prijateljev. Naj povem še enkrat da so face na kvadrat, včasih celo na kubik. Na večer pred rojstnim dnevom so me presenetili kot že dolgo nihče. Pripravili so mi pravo fešto in nisem vedel ali naj zrastem pa 3 metre ali pa naj kot majhen otročiček potočim solzico Počutil sem se zares bedno ker nisem vedel kaj naj No to je laž…nikakor se nisem počutil bedno…počutil sem se enkratno…nepopisno Kaj je lepšega kot preživeti prve minute polnoletnosti s prijatelji? Mogoče na blog prifrčijo tudi kakšne fotke od takrat…mogoče tudi kakšna s sobotne žurke

(Jožov) Dabl

Uf končno sem se ponovno spravil k pisanju spletnega “dnevnika”. Po nekaj sušnih tednih, ko nisem in nisem našel teme, ki bi jo pretipkal v zbirko mojih dogodivščin in razmišljanj, sem le dobil “kost”, katero lahko oglodam pred vsemi. Danes smo namreč v okviru predrage Ekonomske gimnazije Kranj odpotovali na povsem drug konec Slovenije, kjer uporabljajo zanimiva mašila kot so naprimer: čuj, te, tak in podobno. To je predel Slovenije za katerega bi se takoj strinjal da se pomakne nekoliko bližje Gorenjski. Ljudje so naravnost fantastični, govorica mi je fenomenalna edino kar se ne more primerjati s prelepo Gorenjsko, je narava. Od narave imajo ti ljudje bolj malo…zgolj ena sama ravnina sredi nje pa se nekoliko dvigne Pohorje. To je to.

Koga sicer briga kaj smo si ogledali…pa vendar mogoče za tiste, ki boste v jeseni življenja prevzeli naziv največjega firbca, pogledali smo si mlin na Muri v Veržeju, Plečnikovo cerkev v Bogojni in končno smo si ogledali tudi štajersko metropolo. Seveda je prva stvar, na katero sem čakal dolge tri ure in pol vožnje, mariborski ponos z imenom Ljudski Vrt. Čeprav sem v štajerskem nogometnem hramu preizkušal glasilke že trikrat, sem jih vedno takrat ko je bil štadion napol podrt ali pa so ga ravno začeli graditi. Čeprav vsak teden spremljam gradnjo prek fotografij na internetu, pa je vseeno posebno doživetje ko vstopiš v ta velik objekt. Stvar je zgrajena tudi na precej akustičen način, saj se kar dobro sliši že pogovarjanje. Sicer pa bi takoj podpisal peticijo, na kateri bi bilo vprašanje: “Ali naj mesto Maribor postane prestolnica Slovenije?”. Maribor je mesto v katerem je življenje…v Ljubljani je tako…sivo…

No posnel pa sem še dve fotki…

Dabl

Včeraj smo se s prijatelji v prijetnem lokalu družili ob steklenici piva in “velikem ekranu” s prenosom tekme Olimpija - Partizan. Ker so bila prisotna tudi dekleta je jasno, da pogovor ni bil le na temo športa temveč tudi ostalih stvari. Tako smo počasi prešli na temo Big Brother. Vprašanje, ali je resničnostni šov zares tak bau bau in ali res slabo vpliva na otroke, pa je močno razvnel diskuzijo.

Moj pogled na te zadeve je in vedno bo tak. Nikakor nisem pristaš vsega resničnostnega sranja na TV-ju in s ponosom lahko povem da sem gledal vsega skupaj samo pol oddaje Big Brotherja in sem se trdno odločil da te napake ne bom ponovil več. Nikakor me ne privlači ta oddaja in zdi se mi neumna. Ampak vseeno pa po drugi strani zelo razumem vse televizijce, ki s to oddajo požanjejo veliko njivo na kateri rastejo Evro bankovci. Dnarja je v teh šovih ogromno in povsem razumljivo je, da se tem oddajam ne bodo odrekli tako kmalu. Tu se sploh ne gre za vse “nastopajoče” ali člane tiste hiše, ne gre se niti za gledalce in niti za nikogar drugega kot pa zgolj in samo zaradi televizijcev.

Druga stvar je kršenje človekovih pravic. Kdo hudiča se pritožuje glede kršenja pravic če ne samo varuhi? Če vprašate vsakega posameznika v Big Brother hiši se vam bo verjetno rahlo nasmehnil in vam podal negativni odgovor. Vsi vedo v kaj so se spustili in zagotovo tu ni ne duha ne sluha od kršenju pravic.

Tretja stvar pa so otroci, oziroma mladoletniki. Mnogi so mnenja da te oddaje slabo vplivajo na naš podmladek. Mladina gleda televizijo večkrat sama in bojda je krivo ravno to. Ker pač vidijo kaj vse se dogaja v šovu si razlagajo stvari dobesedno in temu sledijo razna posnemanja obnašanja prebivalcev hiše BB. Oprostite, ampak po mojem mnenju so za to izključno krivi starši. Če se jim zdi da se njihov otrok obnaša drugače zaradi resničnostnih šovov potem naj najprej počistijo pred svojim pragom, šele potem naj se obrnejo na POP TV. Zakaj vse oddaje tega kova ravno ob 20ih? Iz preprostega razloga…ob tej uri je največ gledalcev in spet smo pri prvi točki te objave. Ni pa mi jasno kakšna je razlika med akcijskimi filmi v katerih se dobesedno koljejo in reality šovi… Dragi bralci…vse je odvisno od družbe in to je jasen pokazatelj da je današnja družba takšna kot je in temu nič ne moremo. Žal.

Dabl