V “ofsajdu”

Resno me skrbi za prihodnost. Za prihodnost človeštva. OK doba računalništva nam je nekako prišla že v podzavest in nam nenehna posodobitev mobilnikov in računalnikov ne predstavlja večjega presenečenja. Ampak v mislih imam predvsem nekaj drugega. To, da ljudje med seboj izgubljamo dejansko povezanost brez sodobnih elektronskih pripomočkov, to sploh ni več neko odkrivanje tople vode. To pač tako je. Mislil sem predvsem na trgovske posrednike.

Še ena v rubriki poštarskih. Jah kaj č’mo…tko je! Navadnemu smrtniku je postalo pač običajno, da vsak dan dobi vsaj 3 različne reklame raznih trgovin. Tudi meni to ni bilo nič čudno, do časa, ko sem zajahal poštarsko kolo. Pa, ljudje! Vsak dan nas “šopajo” s temi reklamami, vedno več zapravljamo, na koncu pa se udarimo po betici in ugotovimo, da smo še mi sami plačniki teh nadležnih svežnjev, ki jih potegnemo iz nabiralnika. Zares neverjetno, kako se ljudje prilagajamo prav vsemu “sranju”. Pa ne samo, da je vsem postalo vseeno, če dobijo reklamo. Nekateri so prav neverjetni! Še bolj. Nekateri si pač želijo dvojno porcijo reklam. Prav zares fantazijsko. In potem se še nekateri pritožujejo, kako da ne morejo v trgovini kupiti nič kvalitetnega in po sorazmerno nizki ceni. Reklame so kot strupena tableta razdrobljena na koščke, ki povzroči slepoto. Vsi prejemniki reklam smo slepi in tako bo…

Mi je rekel nek gospod: Vsak kruh ima trdo skorjo! Kar se tiče zavajanja trgovcev, nimamo prav nobene skorje.

Dabl