V “ofsajdu”

Sploh si ne morem predstavljati občutkov, ki jih doživljajo športniki, ko prejmejo bodisi zlato, srebrno ali pa bronasto medaljo. Že jaz, ko prek TV sprejemnika občudujem naše gore listje, ki športira v daljnem Pekingu, sem izjemno ponosen, da sem Slovenec. Čeprav mi marsikateri od športov, naprimer judo, ni tako blizu, pa sem bronaste kolajne zares vesel. Olimpijske igre so res nekaj posebnega in zagotovo drži, da je eno bronasto odličje mnogo bolj pomembno od kar nekaj zmag na svetovnih prvenstvih … kaj šele zlata! Kar se tiče konkurence, je zagotovo skorajda enako - SP ali OI. Kar pa se tiče ugleda pa so OI zagotovo daleč spredaj.

Če povem po pravici, od letošnjih olimpijskih iger nisem pričakoval veliko. Pričakoval sem kolajno Špika in Čopa, pričakoval sem tudi odmeven dosežek Petkovška in mogoče Žolnirjeve, pa so me vsi trije kar nekoliko razočarali. Čeprav vem da so dali vse od sebe za grb, ki ga nosijo na prsih. Če pa pogledamo v slovensko vitrino ta trenutek … v njej je Kozmusova zlata, Žbogar in Isakovičeva - dve srebrni - Debevec in Polavderjeva -  dve bronasti - več kot odlično so se odrezali naši športniki. Zares velike čestitke vsem tem in vsem ostali, ki so in, ki bodo nastopili na olimpijskih igrah. Zares je vsak ljubitelj športa lahko ponosen na to, da je Slovenec!

Dabl