V “ofsajdu”

Ta stavek, si ponovim v življenju kar nekajkrat. Predvsem pred tistimi najtežjimi odločitvami, ko mi v želodcu kruli, hrana, ki si je tako zelo želim, pa je prekleto draga. Denarja pa vedno premalo.

Včeraj na dan “male velike noči” smo se s prijatelji odpravili v Mirabilandijo. Zopet. Tam sem bil včeraj že tretjič in prav gotovo nisem bil zadnjič, saj mi je vedno znova všeč. Glavna stvar pred odhodom kamorkoli, pa je seveda malica. Koliko, kaj in kako odnesti hrano s seboj. Po tehtnem premisleku sem se odločil za tri srednje velike sendviče, saj sem domneval, da bo tudi v samem zabaviščnem parku priložnost potešiti lakoto. Pa je ni bilo. No, ja…bilo je tako malo hrane in vse tako drago.

Nekje sem slišal, da so v preteklosti lakoto tešili tudi s pivom. Piva pa je bilo tudi tam kar nekaj, pa čeprav so bile cene visoko nad oblaki, sem si ponovil stavek iz naslova, nekajkrat srknil iz kozarca in že je bilo po njem. Lačen pa nisem bil nič manj. Pač sem zahtevna stranka za razne gostince. Pojem namreč ogromno. Čeprav bi si mogoče večkrat želel pridobiti kakšen kilogram, saj sem pri raznih športih zaradi premalo mase velikokrat prešibek v dvobojih ena na ena, pa se to nikakor ne zgodi. Verjetno pa bo kar naenkrat “butnilo” iz mene in se bom razlezel kot puding… Oh ja … samo enkrat se živi

Dabl