V “ofsajdu”

Pa le ni vse zlato kar se sveti. Ne samo da sem v trgovini videl uro, ki se je svetila kot zlato, a v resnici sploh ni bila iz pravega zlata! Tudi na Pošti delo ni tako enostavno kot si marsikdo predstavlja in kot sem si mogoče predstavljal tudi sam. Pa vendar je “luštno”!

Vsako jutro mi petelinček na nočni omarici tako zgodaj poje, da bi mu najraje zavil vrat. Pa ga nima. Ker pač ni petelin ampak ena navadna budilka. Svojo rit moram tako že 5.30 primajati pred vhod v pošto. Prava drama! Prvi teden sem še nekako “frišen” prestopal hišni prag, ta teden pa imam oči že kar malo priprte in neznansko sem vesel polnega krožnika na mizi. Pa tudi prav posebno doživetje je, ko se po kosilu uležeš v posteljo No skratka dogaja se.

Je pa zanimivo, da v tem zlatem obdobju sms-ov in mailov ljudje še vedno uporabljajo pošiljanje razglednic. In to ne le na toliko časa kakšen primer. Ne! Kartic je kar ogromno. No zelo ogromno spet ne, pa vendar toliko, da sem se kar malo začudil. Verjetno je še vedno krasen občutek, ko naslovnik prejme kartico prijatelja, ki se praži pod turškim, grškim ali mogoče tunizijskim soncem. Tudi jaz sem neizmerno bolj vesel razglednice, kot pa sms-a. Nevem zakaj, ampak tako pač je. Dobri stari časi. Tudi golobčki¹ dandanes zganjajo (mo) “romantiko” preh mobitelov, veliko bolj “loverski” način je pošiljanje pisem. A ni fantastično ko prebiraš pisemce kakšnega luštnega dekleta?

Dabl

1. zaljubljenci seveda [↩]