V “ofsajdu”

No ta las je bil kar debel ali pa je bila to kar cela lasulja. Vsaj kar se uradnih izidov tiče. Globoko v sebi pa sem zadovoljen z uvrstitvijo na gorskem teku pod Kriško goro. Na 7km dolgi preizkušnji smo se povzpeli kar na 500m višinske razlike in to ne tako…peš. Bili smo tako, če hočete tudi nori, da smo kar tekli do cilja. Kot da bi vedeli, da nas na koncu čaka izvrstna zaseka s česnom. Če sem pošten, bi bil moj čas verjetno boljši ob 46:55 če bi vedel, da me na koncu čaka ta krasna gorenjska jed.

Proga je sicer bila taka, kakršna je bila. Blato na kile in neprimerna obutev sta verjetno vplivala na to, da me je med tekom začelo boleti v gležnju in na podplatu. Čeprav med znanci ne veljam za najbolj trmastega, sem kar rinil z glavo skozi zid, ali bolje, s čevlji za dvoranske športe sem rinil skozi blaten gozd. Čeprav sem bil takoj po finišu smrtno prepričan da sem potrošil poslednji atom moči, sem kmalu ugotovil, da bi mogoče na ciljni “ravnini” le lahko več dal od sebe. Kakor koli že, od najnižje stopničke me je ločilo 101. mesto v skupnem seštevku in 5. mest v moji kategoriji.

Velja pa vsekakor omeniti še eno zanimivost. Na tek se je namreč prijavil star gospod, ki v kategoriji “leta” ni povsem nič izstopal, saj je bilo veliko možakarjev starih čez 60 let. Izstopal je namreč po načinu pristopa. Oblečen je bil v dolge žametne hlače, srajco s hozentregerji, obute pa je imel gojzarje (nevem kako se pravilno napiše…v glavnem čevlje za hojo v hribe - gojzarje po domače ) . S pohodniškimi palicami je maširal vztrajno proti vrhu, na ciljni “ravnini” pa je celo okusil slast teka, saj je nekaj korakov celo pretekel. Naravnost občudujem veterane tekače, ki na pogled komajda še lahko hodijo s palčko, v resnici pa marsikaterega mojega vrstnika prehitijo, kaj šele mene. Vsaka jim čast, modelom, ki jim ni vseeno za šport tudi po dopolnjenem 10.letu po Abrahamu.

Dabl