V “ofsajdu”

Tako lahko najdete moj dom, če začnete šteti hiše na začetku vasi, naša hiša pa je na povsem drugem koncu vasi. To sicer ni povsem res, je pa res da je “moja” vas zelo majhna. Prava resnica je ta, da je naša hiša osma hiša na levo . Da ne bom zaostajal da blogerskima kolegoma, ki sta o tem že pisala, in predvsem zaradi tega ker o tej objavi že nekaj časa razmišljam, bom tudi jaz nekaj besed namenil še eni najlepši vasi v Sloveniji.

V Polici in ne kateri koli polici, temveč v Pšenični Polici, vlada prav posebno vzdušje. Ni težko najti dveh sosedov, ki sta si na nasprotnih bregovih. Pa ne da bi ju ločil kakšen potoček ali reka. Ah neee. Na nasprotnih bregovih sta si tako…bolj mentalno (v marsikaterem primeru odloča tudi politična pripadnost). Ni pa težko najti tudi ljudi, ki so med seboj povezani na različne načine. Tako najdemo razne sorodstvene povezave, prijateljske vezi in nenazadnje tudi povezanost ljudi prek posla…kar veliko gradbeno podjetje Domgrad, bo kmalu postalo skorajda zaščitni znak prelepe vaške vasice. V začetku je bilo (pomojem) to le družinsko podjetje, v nekaj letih pa se je zelo okrepilo in trenutno v vasi raste velik gradbeni objekt, ki pa bo našo vas povečal. Če že ne fizično pa vsaj tako…v glavah ljudi, ki bodo iskali storitev pri tem podjetju.

Pšenična Polica je ena izmed redkih vasi v naši občini, ki ne premore cerkve in je zato mnogokrat zapostavljena ob raznih praznikih. Skozi vso vas vodi le ena ozka cesta, zato težko rečem da živim v tej in tej ulici. Lahko pa rečem da je v tem predelu, kjer so moji predniki postavili temelje, tako imenovane, “Jožove” domačije življenje kar prijetno. V tem delu vasi smo skoraj vsi sorodstveno povezani. Izjema le sosed “koj čez cesto” o katerem ne bi izgubljal več besed (pred časom je buril duhove na tem blogu). Smo pač v nevtralnih odnosih

Ko sem danes korakal po tihi vasici na poti iz šole, sem se spominjal ameriških filmov v katerih je vsem tako lepo, ko po dolgem času zagledajo svojo hišo. Pogled na moj rojstni kraj je zares krasen. Dva prastara oreha se bohotita že takoj ob vhodu na dvorišče. Iglice sosedovih macesnov so nežno posute po asvaltu. Vse skupaj izgleda zares zimsko. Na tem dvorišču sem preživel kar nekaj krasnih trenutkov v otroštvu. Tam sem se recimo naučil hoditi, tam sem prvič dobil ogromno buško na glavi, tam sem prvič podil mačko in nenazadnje, tam sem prvič z žogo razbil šipo. Čeprav ne potujem veliko, sem zadovoljen vedno, ko pridem domov. Da, tudi ko pridem domov iz šole. Mogoče sem po prihodu iz šole še celo nekoliko bolj vesel, da sem končno le doma

Dabl