V “ofsajdu”

Trajalo je več kot teden dni…družila sva se vsak vikend, skupaj hodila na pijačo, s prijatelji se zabavala, vendar pa nekaj naju je držalo v isti družbi. Vsak sva imela svojo družbo, vendar nama je bilo všeč ko sva se skupaj smejala raznim šalam, komentarjem… Nekoč sva šla celo s prijatelji skupaj v kino. “Naklučje” da sva sedela ravno drug zraven drugega. Oba sva se smejala smešnim trenutkom v filmu, vendar se nikakor nisva znala sprostiti - imela sva zelo prijeten občutek da eden drugemu nekaj hočeva povedati, zaupat… Nekega popoldneva sva se odločila da greva s kolesom na kratek “izlet”, naredila pa sva iz tega kratkega v 14 km dolgo pot. Ker se naju je lotela utrujenost sva nato samo 3 ure klepetala ob kokakoli! Naslednji dan pa nepozaben večer…

Sprehod…sprehod okrog 22h…sprehod pod zvezdami…sprehod, ki nama je spremenil trenutni potek življenja! Bila je spomladanska noč, ni bilo ne hladno ne toplo, midva pa sva tavala po neki gozdni poti blizu njenega doma. Neverjeten občutek v trebuhu kot da nekaj hoče iz mene skočiti in zakričati na ves glas resnico…resnico, ki sem jo nekako spoznal skozi vsa ta druženja. Vendar ne! Nisem in nisem si tega upal priznati in reči naglas. Čakal sem trenutek da bi ji lahko povedal…vendar trenutka ni in ni bilo. Spomnim se kako močno je luna svetila na nebu, bila je v obliki popolnega krajca! Šla sva proti njenemu domu, jaz pa še vedno nič! Stala sva pred njeno hišo jaz pa še vedno nič! Skoraj sva se poslovila, ko pa je končno nekaj začelo oddajati glas…sam sebe sem uspel slišati reči nekaj kaj me je “žrlo” ves večer. To svetlo zvezdo mojega življenja zadnjih nekaj dni mi je uspelo vprašati nekaj za kar si nikoli nisem predstavljal. Ona je popolna…je pametna, je lepa…no najlepša, in Ona je tista, ki me je začarala. Ko sem se slišal reči: “ali bi hodila z mano” sem obnemel, obstal na mestu in kot vkopan čakal na odgovor. Tudi Ona ni mogla verjeti svojim očem…toda edino kar mi je pomembno bilo tisti trenutek…rekla je JA! Občutki v moji glavi so neverjetni. V trenutku so se mi vse misli zavrtele v glavi, slika pred očmi se mi je za trenutek zameglila…nisem mogel verjeti svojim ušesom!

V glavi še danes odmeva tisti JA…nemorem in nočem se ga znebiti! Občutek je neverjeten