V “ofsajdu”

Beseda sreča je v slovarju slovenskega knjižnjega jezika definirana kot razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja. Vsi smo nagnjeni k želji po sreči. Takšni ali drugačni. Do teme te objave sem prišel po nekem posnetku intervjuja z znanim slovenskim nogometašem. Ponuduil mi je kost, ki sem jo kar nekaj časa glodal in prišel do tega, da ima v bistvu športnik kar prav.

Ljudje smo taki in drugačni. Nekateri so bolj drugi manj nevoščljivi. Nevoščljivi pa smo največkrat prav gotovo zaradi domnevne “sreče”, ki jo ima človek na katerega smo “ljubosumni”, “nevoščljivi” ali kakorkoli hočete. V šoli recimo smo nevoščlivi sošolcem, ki naprimer ne znajo določene snovi, pa se vendar nekako “izvlečejo” brez spraševanja in tako neljube oglate ocene, ki ni 4. Vedno pomislimo, kakšno srečo ima ta oseba. Ali pa recimo v športu, pa se sprehodimo na nogometno igrišče, nekemu igralcu uspe neverjeten udarec s polovice igrišča, napol volej, napol škarjice v zraku in tej akrobaciji sledi zadetek. Pripombe se vse kajpak vrtijo okrog besedice na -s, ki je uporabljena v samem začetku besedila. Ali pa recimo prilika, ko je nek starejši gospod zadel sedmico na tako zelo priljubljeni igri na srečo - na lotu. Vsi pomislimo, kakšno gromozansko srečo je imel šele ta možakar.

Pa vendar smo nevoščljivi zato, ker enostavno mislimo da je sreča nekakšen dar “nevemkoga” in, da je to v bistvu zgolj naključje. Pa vendar sem mnenja, da sreča nikakor ne pride kar tako - iz nič. Stara slovenska modrost pravi: Sreča je opoteča. Kar bi v dandanašnjem jeziku razumeli kot: Sreča je negotova. Res je. Sreča ni predvidljiva, pa vendar ni podarjena. Ni “šenkana”, če se izrazim po domače. Sem mnenja, prav tako kot omenjeni športnik, da je srečo potrebno iskati. Sreča nam ni naklonjena če jo le križem rok čakamo. Moramo jo iskati. Tudi vera v neko stvar je zagotovo iskanje sreče. Če mi verjamemo, da se nekaj bo zgodilo in te stvari ne prepuščamo naključju, nam seveda bržkone lahko uspe pridobiti tudi srečo na našo stran. Srečo je potrebno le srečati, začutiti. Če brezvoljno spremljamo odvijanje življenja, sreče zagotovo ne bomo imeli. Sreča spremlja le hrabre, optimizma in vere¹ polne ljudi.

Dabl

1. s tem seveda ne mislim na besedo v povezavi z religijo. Je pa dejstvo, da je tudi religija ena izmed poti do sreče - o tem pa kdaj drugič [↩]

Neuradno je stranka SD prevzela krmilo slovenske barke. Bolje rečeno slovenskega čolniča. Zelo je bilo napeto med spremljanjem rezultatov volitev v živo. Končno so rezultati znani in dobro znani slehernemu Slovencu. Kako ste zadovoljni? Kako sem jaz? Bolan sem. Ampak ne od volitev. Še vedno sem bolan in bolezen se je vlekla skozi oba mandata (sicer se ta novi še ni začel, pa vseeno). In kakšna ugotovitev? Prav vseeno je kdo je na oblasti, bolan sem v vsakem primeru. Upam sicer, da bom ta prehlad odpravil in če se bo to zgodilo kaj kmalu, bom zagotovo pel hvalospeve Pahorju, saj bo verjetno prav on tako zelo izboljšal počutje državljanov.

Pa smo res živeli slabo v času prejšnje vlade? Ja, bila je inflacija, cene so bile visoke celo za nebeščane. Ampak vsi dobro vemo čemu je tako. Nekaj krivde lahko prevzamejo trgovci, nekaj pa je kriva zagotovo tudi Evropska Unija. Pa vendar je EU tako velik projekt, ki je zagotovo gospodarsko zelo okrepil našo malo državico. Rezultati pa jasno ne morejo in tudi ni logično, da bi se zgodili čez noč. Slovenci smo tako nestrpni, vse hočemo takoj in zdaj. Prav. Izbrali smo stranko SD. Življenjska raven se bo po mnenju mnogih izjemno dvignila. Če pa lahko dodam svoje skromno mnenje … življenje bo boljše. Mogoče. In če slučajno bo boljše nihče ne bo povedal zakaj. Seveda zaradi vlade, kateri mandat se izteka. Ob napakah bodoče vlade, pa se bodo seveda vsi izgovarjali na njihove predhodnike in to se v Sloveniji dogaja že na vekov veke. Kdor pričakuje, da bo ta vlada, ki jo bo vodil bodisi Pahor, Golobič, Janković ali kdor koli drug, naredila iz Slovenije sanjsko deželo, v kateri bomo vsi ponosni državljani in v kateri se bo cedilo mleko in med … močno naj se takomisleči obriše pod nosom. 

Na volilnem lističu, bolje rečeno plakatu, sem obkrožil številko 3 in to me ni sram priznati. Doživel sem poraz, zmagovalca pa zame ni. Zame je definicija besede zmagovalec vse drugo kot pa tako umazan način pranja možganov prebivalcem Slovenije. Da nekdo en teden pred volitvami pošilja brezplačnike v katerih blatijo določene ljudi … zares herojska zmaga! Še malo pa bo levo-sredinski trojček v podobah herojev: Spiderman, Batman, Hercules. Kakšni heroji! Enostavno si niso upali igrati poštene igre. Pa nič zato … po štirih letih bo mogoče vse drugače. Mogoče!

Dabl ;) 

Grozno obdobje še bolj groznega vremena. Tako bi lahko opisali začetek tega tedna. Temperature so se spustile za skoraj 20 stopinj in nam pošteno nagnale mraz v kosti. Nekateri imamo probleme tudi s telesno temperaturo predvsem zaradi neodpornosti, spet drugim in teh je vsekakor zelo veliko, pa temperaturo dviguje bližanje enaindvajsetici na septembrskem delu koledarja. Jap, točno takrat bodo v Sloveniji potekale najbolj pomembne volitve, udarili se bodo politiki vseh strank za prevlado nad deželico na sončni strani Alp. Ta teden ste gotovo že siti vseh strankarskih sladkih darilc, toplih golažev in vseh hrustljavo zapečenih kostanjev. Vsi ste zagotovo že odločeni koga boste obkrožili. To bodo tudi moje prve tako pomembne volitve, če izpustim seveda referendum o pokrajinah.

Vsak dobro ve za koga mora oddati svoj glas in zagotovo se ne bomo nikoli vsi strinjali glede morebitnega “pravega” favorita za slovensko krono, kar je vsekakor prav. Vsak naj glasuje za tisto stranko katere program ji je najbolj pogodi. Tako je najbolj prav. Ker me pa pri vsaki stvari vsaj nekaj moti, pa tudi pri teh volitvah ne morem mimo dejstva, da je udeležba naravnost sramotna. Nevem v katerem grmu tiči zajec, kajti zdi se mi, da je volilna pravica taka pravica, ki bi jo moral vsak vestni državljan izpolniti. Že samo če pogledamo v zgodovino je bila ta pravica daleč najpomembnejša. V stari Grčiji so imeli pravico samo osebnosvobodni polnoletni moški. Ženske in sužnji so odpadli. Prav tako se je to ponavljalo dolgo in šele v mlajši zgodovini imamo vsi polnoletni moški IN ženske pravico do oddaje volilnega glasu. Če pa res nekdo nima pojma kaj naj voli in se ne spozna na politiko pa je mogoče res bolje da v skrinjico vrže prazen listič, kot pa da obkroži kar nekaj. Pa še tole mi je prišlo na misel … Zelo nesmiselno se mi zdi tudi, da se ljudje ne udeležijo volitev, s tem seveda ne vplivajo na rezultat volitev in prav ti ljudje so ponavadi najglasnejši kritiki vladajočih, češ kako slabo vlado imamo. Vsem tem bi položil na srce, da naj igrajo fair play in naj ne odpirajo ust, če sami niso izrazili svoje želje po vladajoči stranki.

Dabl ;) 

Še pred odhodom na tako težko pričakovani maturantski izlet, je redkokdo pozabil izustiti poslovilne besede “to boste pjani”. Pa niti ni bilo tako. No ja, do neke mere. Mogoče pa smo bili pijani samo enkrat in še to čez cel teden Kdo bi vedel. Skratka maturan’c je bil več kot fantastičen in neizmerno sem nevoščljiv naslednjim generacijam, ki bodo izkusile slast tega nepozabnega izleta. 

Bili smo v deželi ljudi z močnim temperamentom, bili smo v deželi bikoborb, domovini flamenga in nenazadnje v deželi sangrije. Maturantski izlet nas je peljal v Španijo, natančneje v Katalonijo. In ne boste verjeli … zaljubil sem se! V, za pešce daljni, za pilote bližnji, Španiji sem našel simpatijo. Ime pa ji je pa kar Španija. Bil sem v že kar nekaj evropskih državah, resda bolj turistično, ampak vseeno se me nobena ni tako dotaknila kot Španija. Če hodiš po ulicah Münchna je skoraj enako, kot da bi se odpravil na sprehod po Ljubljani. To so taka … siva mesta. Ko pa prideš v Barcelono, pa je zadeva povsem drugačna. V tem mestu je življenje res prisotno! Tudi ljudje gledajo na življenje precej bolj sproščeno in brezskrbno. Ena izmed zelo uporabnih navad pa je zagotovo siesta. Popoldanski počitek, ki ga imajo tudi v sosednji Italiji (ne vem kako je z drugimi državami) , daje tem ljudem prav posebno značilnost. To je neka pozitivna lenoba … tem ljudem se vidi da uživajo življenje. 

Slik s tega izleta sicer nimam veliko, slikal sem z mobitelom in zaradi tega tudi ni nevem kako veliko slik in tudi kvaliteta je nekoliko slabša. Smo pa videli kar nekaj zanimivih stvari, med katere zagotovo spada štadion Camp Nou, flamengo, viteške igre in podobno. Seveda pa je največ spominov povezanih s preživljanjem nočnega časa in časa na plaži. Ob vsem tem pa izjemno okusna in zelo pitna sangrija ;) 

Dabl ;) 

Resno me skrbi za prihodnost. Za prihodnost človeštva. OK doba računalništva nam je nekako prišla že v podzavest in nam nenehna posodobitev mobilnikov in računalnikov ne predstavlja večjega presenečenja. Ampak v mislih imam predvsem nekaj drugega. To, da ljudje med seboj izgubljamo dejansko povezanost brez sodobnih elektronskih pripomočkov, to sploh ni več neko odkrivanje tople vode. To pač tako je. Mislil sem predvsem na trgovske posrednike.

Še ena v rubriki poštarskih. Jah kaj č’mo…tko je! Navadnemu smrtniku je postalo pač običajno, da vsak dan dobi vsaj 3 različne reklame raznih trgovin. Tudi meni to ni bilo nič čudno, do časa, ko sem zajahal poštarsko kolo. Pa, ljudje! Vsak dan nas “šopajo” s temi reklamami, vedno več zapravljamo, na koncu pa se udarimo po betici in ugotovimo, da smo še mi sami plačniki teh nadležnih svežnjev, ki jih potegnemo iz nabiralnika. Zares neverjetno, kako se ljudje prilagajamo prav vsemu “sranju”. Pa ne samo, da je vsem postalo vseeno, če dobijo reklamo. Nekateri so prav neverjetni! Še bolj. Nekateri si pač želijo dvojno porcijo reklam. Prav zares fantazijsko. In potem se še nekateri pritožujejo, kako da ne morejo v trgovini kupiti nič kvalitetnega in po sorazmerno nizki ceni. Reklame so kot strupena tableta razdrobljena na koščke, ki povzroči slepoto. Vsi prejemniki reklam smo slepi in tako bo…

Mi je rekel nek gospod: Vsak kruh ima trdo skorjo! Kar se tiče zavajanja trgovcev, nimamo prav nobene skorje.

Dabl

Sploh si ne morem predstavljati občutkov, ki jih doživljajo športniki, ko prejmejo bodisi zlato, srebrno ali pa bronasto medaljo. Že jaz, ko prek TV sprejemnika občudujem naše gore listje, ki športira v daljnem Pekingu, sem izjemno ponosen, da sem Slovenec. Čeprav mi marsikateri od športov, naprimer judo, ni tako blizu, pa sem bronaste kolajne zares vesel. Olimpijske igre so res nekaj posebnega in zagotovo drži, da je eno bronasto odličje mnogo bolj pomembno od kar nekaj zmag na svetovnih prvenstvih … kaj šele zlata! Kar se tiče konkurence, je zagotovo skorajda enako - SP ali OI. Kar pa se tiče ugleda pa so OI zagotovo daleč spredaj.

Če povem po pravici, od letošnjih olimpijskih iger nisem pričakoval veliko. Pričakoval sem kolajno Špika in Čopa, pričakoval sem tudi odmeven dosežek Petkovška in mogoče Žolnirjeve, pa so me vsi trije kar nekoliko razočarali. Čeprav vem da so dali vse od sebe za grb, ki ga nosijo na prsih. Če pa pogledamo v slovensko vitrino ta trenutek … v njej je Kozmusova zlata, Žbogar in Isakovičeva - dve srebrni - Debevec in Polavderjeva -  dve bronasti - več kot odlično so se odrezali naši športniki. Zares velike čestitke vsem tem in vsem ostali, ki so in, ki bodo nastopili na olimpijskih igrah. Zares je vsak ljubitelj športa lahko ponosen na to, da je Slovenec!

Dabl

Ta stavek, si ponovim v življenju kar nekajkrat. Predvsem pred tistimi najtežjimi odločitvami, ko mi v želodcu kruli, hrana, ki si je tako zelo želim, pa je prekleto draga. Denarja pa vedno premalo.

Včeraj na dan “male velike noči” smo se s prijatelji odpravili v Mirabilandijo. Zopet. Tam sem bil včeraj že tretjič in prav gotovo nisem bil zadnjič, saj mi je vedno znova všeč. Glavna stvar pred odhodom kamorkoli, pa je seveda malica. Koliko, kaj in kako odnesti hrano s seboj. Po tehtnem premisleku sem se odločil za tri srednje velike sendviče, saj sem domneval, da bo tudi v samem zabaviščnem parku priložnost potešiti lakoto. Pa je ni bilo. No, ja…bilo je tako malo hrane in vse tako drago.

Nekje sem slišal, da so v preteklosti lakoto tešili tudi s pivom. Piva pa je bilo tudi tam kar nekaj, pa čeprav so bile cene visoko nad oblaki, sem si ponovil stavek iz naslova, nekajkrat srknil iz kozarca in že je bilo po njem. Lačen pa nisem bil nič manj. Pač sem zahtevna stranka za razne gostince. Pojem namreč ogromno. Čeprav bi si mogoče večkrat želel pridobiti kakšen kilogram, saj sem pri raznih športih zaradi premalo mase velikokrat prešibek v dvobojih ena na ena, pa se to nikakor ne zgodi. Verjetno pa bo kar naenkrat “butnilo” iz mene in se bom razlezel kot puding… Oh ja … samo enkrat se živi

Dabl

Če morda pod tem soncem obstaja še kakšen nevednež, to je nova vrsta piva in sicer mešanica svetlega in temnega Laškega. Čemu tako ime? To ugotovi lahko vsak sam, saj do rezultata ni težko priti. Boško Šrot brije norce. Pa da ne bo kdo mislil! On po poklicu ni brivec. Njegov poklic se pač imenuje “tajkun”.

Boško mi gleda iz glave ven, kar pomeni da ga imam poln ku…kufr! Kar nekako ne morem mimo tistega najnovejšega vica: “V Mariboru sončno, v Kopru pretežno oblačno, v predoru Šentvid trenutno ne pada”. Kdo je po navadi kriv da omet pada s konstrukcije? Seveda zidar, ker je slabo pozidal oziroma ometal. Če pa tega zidarja preobrazimo v Zidarja pa dobimo osebo, ki opravlja bržkone enak poklic kot Boško. Verjetno dežnik ne bo dovolj, če boste hoteli skozi šentviški predor. Če pa bi slučajno na vašega popolnoma novega Porscheja 911 padlo nekaj kosov ometa…koga bi okrivili za ta neljubi dogodek, če ne celo zločin? Moja malenkost ne bi ostala malodušna in bi takoj vložila tožbo.

V konkretnem primeru predora v Šentvidu pa je zame odločno največji krivec prav SCT. Poglejte recimo ta primer: odločite se, da boste doma hišo oblekli v fasado in najamete mojstra za tovrstne zadeve. Le ta pa potrebuje pomoč in si na lastno pest pridobi pomoč iz drugega podjetja. Pomočniki tega mojstra pa po nesreči zamočijo in fasada odpada. Kdo je kriv? Mojster ali njegovi pomočniki, ki jih je “zrihtal” on sam? Odgovor imate na dlani. Poglejte v dlan

Mogoče bom naslednje počitnice raje izbral poklic tajkuna za počitniško delo…bojda je izjemno dobro plačano! Se splača

Dabl

Pa le ni vse zlato kar se sveti. Ne samo da sem v trgovini videl uro, ki se je svetila kot zlato, a v resnici sploh ni bila iz pravega zlata! Tudi na Pošti delo ni tako enostavno kot si marsikdo predstavlja in kot sem si mogoče predstavljal tudi sam. Pa vendar je “luštno”!

Vsako jutro mi petelinček na nočni omarici tako zgodaj poje, da bi mu najraje zavil vrat. Pa ga nima. Ker pač ni petelin ampak ena navadna budilka. Svojo rit moram tako že 5.30 primajati pred vhod v pošto. Prava drama! Prvi teden sem še nekako “frišen” prestopal hišni prag, ta teden pa imam oči že kar malo priprte in neznansko sem vesel polnega krožnika na mizi. Pa tudi prav posebno doživetje je, ko se po kosilu uležeš v posteljo No skratka dogaja se.

Je pa zanimivo, da v tem zlatem obdobju sms-ov in mailov ljudje še vedno uporabljajo pošiljanje razglednic. In to ne le na toliko časa kakšen primer. Ne! Kartic je kar ogromno. No zelo ogromno spet ne, pa vendar toliko, da sem se kar malo začudil. Verjetno je še vedno krasen občutek, ko naslovnik prejme kartico prijatelja, ki se praži pod turškim, grškim ali mogoče tunizijskim soncem. Tudi jaz sem neizmerno bolj vesel razglednice, kot pa sms-a. Nevem zakaj, ampak tako pač je. Dobri stari časi. Tudi golobčki¹ dandanes zganjajo (mo) “romantiko” preh mobitelov, veliko bolj “loverski” način je pošiljanje pisem. A ni fantastično ko prebiraš pisemce kakšnega luštnega dekleta?

Dabl

1. zaljubljenci seveda [↩]

Vsak tedn se počutim močnejšega. Prejšnji teden sem preživel kot Popaj, za katerega vsi vemo kakšen je. Močan kajpak! Ampak kar se tiče čebel … nisem se še vdal! Prav dan današnji sem zopet brskal po panju in iskal še morebitno zadnjo kapljico medu, pa sem jo zopet “fasal”. Tokrat gledam lahko brez najmanjšega problema. Probleme bodo imeli ostali moški, saj se je konkurenca pri šminkiranju pred puncami povečala. Čebela me je pičila naravnost v biceps (v mišico na roki), tako da bom jutri imel več mišic, kot mogoče celo štajerski Arnold!

No čebelarska vsekakor je težka, ampak kljub temu tudi precej sladka. Danes pravzaprav nisem iskal ne zadnje kapljice medu, niti nisem imel namena žgečkati matice, pa so me vseeno kaznovale. Pa nič zato! Med pa je prvovrsten. Če je mogoče kakšen kanditat ali potencialni kupec mojega prvega domačega medu, naj se le zglasi, saj pol kilograma domačega gozdnega (odličnega) medu, stane le borih 2,5€.

No sicer pa bodo zagotovo z večjimi mišicami zadnovoljne Cerkljančanke, saj sem včeraj prestopil v vrste poštarjev in tako bodo v prihodnje imele prebivalke kaj videti na meni! Naj pa že kar vnaprej povem, da ne bom imel prav veliko časa v obdobju raznašanja pošte, tako da naj mi prej sporočijo in bom številko mobitela ter msn naslov napisal na kuverto No šalo na stran! Dovolj je bilo. V novem delovnem okolju, torej v službi Pošte Slovenije, so moji prvi vtisi zgolj pozitivni. Mogoče tudi zaradi dejstva, da je imel član poštarjev rojstni dan in se je veliko spilo, še več pa pojedlo. Kaj bi si še želel boljšega na prvi dan Če se bo pripetila kakšna zanimiva zadeva, pa boste tako ali tako izvedeli med prvimi

Dabl