V “ofsajdu”

Ah ta matura…tista beseda na “u”, ki jo zelo nerad izgovarjam, je vse bolj pogosta. Pa ni to izgovor za strašno neaktivnost mojega bloga…Nekaj minut zatem, ko mi je Klemen zasikal zakaj ne pišem več objav, sem dobil idejo za sledečo zadevo.

Današnji datum je 25.5. in za mnoge je to dan, na katerega čakajo vse leto. Na žalost je takih še vedno zelo veliko in mislim, da je njih število celo začelo naraščati. Na današnji dan so še pred nekaj leti praznovali Titov rojstni dan, dan mladosti. Po blogih se je že veliko govorilo (in še se bo) o trenutno zelo aktualni temi v naši prestolnici. Naša metropola je dobila novo ime ulice, ime nosi po Josipu Brozu Titu. Vse lepo in prav, toda…

Kot sem na nekem blogu že komentiral…meni se zdi poimenovanje ulice po Titu prav in to odobravam, ker je pač Tito oseba, ki ima močne korenine tudi v naši zgodovini. Vendar pod pogojem, da se na ta način ne spominjamo samo politikov in raznih drugih zgodovinsko pomembnih oseb ki so bili na strani levice, Partizanov, rdečih, temveč tudi vseh ostalih. Zakaj za vraga v Ljubljani nimamo ulice poimenovanje po znanem škofu Gregorju Rožmanu? Rožman je bil izredno pomemben za slovensko zgodovino, pred kratkim tudi uradno spoznan za nedolžnega, v Ljubljani pa ni ulice, ki bi nosila njegovo ime. Ta ulica, kolikor mi je znano, je samo v Kranju v celi Sloveniji.

Pa še nekaj…vsaka čast Jankoviću za določene stvari, ki jih je obljubil mestni občini Ljubljana. Mislim predvsem na stadion in podoben reči. Imel sem občutek, da bo Zoki zares nekaj naredil na športnem področju Ljubljane, vendar vse bolj spoznavam, da je vse kar Janković ima je jezik, ki mu zelo dobro otresa. Skorajda prepričan sem, da s stadionom ne bo nič. Najbolj pa mi je “smešno”, da našo prestolnico vodi Srb, ki vse bolj vceplja v Slovenijo jugoslovansko kulturo s Titom in Severino na čelu…

Čestitam za dan mladosti a kakor koli se že reče od tej “svečanosti”…dol mi visi za Tita in dol mi visi za vse, ki so južno od naše južne meje, ponosen sem da sem Slovenec, se pa sprašujem kako dolgo bom to še lahko s ponosom zatrjeval v javnosti.

Sem opazil, da se tudi Ljubljana nogometno prebuja, kot se je pred nedavnim prebudil Maribor. V naši prestolnici imajo nogometni navdušenci srečo, da se je Joc Pečečnik odločil za tako velike investicije v bivši NK Factor in s tem ogromno pripomogel k ljubljanskemu nogometu, verjetno tudi slovenskemu. Ker je Joc zelo ambiciozen podjetnik, se je takoj lotil težkega projekta, gradnje štadiona v Ljubljani. Predvsem ima v načrtih obnovo našega kulturnega Plečnikovega spomenika.

Načrte je že davno predstavil javnosti, vendar ga je močno zaviralo društvo za ohranitev in varstvo kulturne dediščine. Čeprav sem bolj Štajerc po nogometni duši, pozdravljam Pečečnikov trud. Zdi se mi zares fascinantno, da nekdo tako močno verjame v slovenski šport, da vanj vlaga tako bajne vsote denarja.

Ker pa ima prav vsaka stvar tako dobre, kot tudi slabe stvari, ne morem mimo dejstva, da tudi obnova Bežigrajskega stadiona ima nekaj minusov. Tisti, ki nekoliko poznate zgodovino nogometa v Sloveniji zagotovo veste, da je pred nekaj leti nekakšen virus okužil dva takratna velikana slovenskega nogometa: Olimpijo in Muro, ki sta neslavno propadla. Olimpija, kot vemo, je zares veliko ime v našem športnem svetu in vesel sem, da se tako hitro vrača na pota stare slave. Vemo, da je Olimpijin dom vedno bil Bežigrad, vse do finančnih stisk, ko si stadiona niso mogli več privoščiti. Zdaj domujejo na ŽAK-u in se vračajo med elito. Če se vrnemo k Pečečniku in njegovi prenovi stadiona, Joc predvideva po obnovitvi športnega objekta tudi modernizacij bližnje okolice, predvideva pa tudi, da bo Bežigrad postal njegov. S prenovo kultnega stadiona si želi ustvariti dom za svoj Interblock. To je sicer dokaj razumljivo, da ne bo prenavljal stadiona za konkurenčno ekipo, vendar pa se mi vseeno ne zdi prav, da Olimpija izgubi svoj dom in ravno ob njihovi renesansi ostane brez dela tradicije, brez dela bogate zgodovine.

En sončen pozdrav

Pred kratkim smo v šoli razglabljali o medvojnem in povojnem obdobju na Slovenskem. Pa saj zgodovino vsi približno poznamo. Saj so nam znane kratice KPS, KPJ in razne oznake kot naprimer domobranci, četniki in podobno? No to je bilo v obdobju, kot veste, nekaj desetletij nazaj. V prejšnjem tisočletju. Sredi 20.stoletja.

Kar se tiče takratnih komunistov tako v Sovjetski zvezi kot tudi v bivši Jugoslaviji, to je že zdavnaj mimo. V današnji Rusiji je čas komunizma verjetno že v pozabi, v ospredju so naftni mogotci. V Jugoslaviji pa so zadeve na čase spet in spet obnavljajo. Največ tega je v Sloveniji, saj iz leta v leto odkrijemo več “grobišč”, po vojni ubitih kvislngov. Res sem presenečen, ko po televiziji vidim Mitjo Ribičiča, kako vedno znova zanika svojo preteklost. Zares sem začuden, kako lahko človek, ki je podpisal smrtno obsodbo za ogromno ljudi, ki niso bili na strani komunistov, tako mirno živi. Res da je slovensko sodišče zavrnilo obtožbe zaradi pomanjkanja dokazov, ampak sem prepričan, da Ribičič ni nedolžen.

Zanimivo je, kako je komunizem še vedno živ, po toliko letih. Slovenska politika, verjetno velika posebnost med evropskimi, še vedno temelji na tem, kdo je v povezavi s tistimi, ki so takrat bili na strani komunistov in kdo ne. Še vedno je tako, da imajo stranke LDS, SD, Zares itn. oznako komunističnih strank in stranke SDS, SLS in NSi oznako antikomunističnih, pa čeprav smo v razvitem svetu - v dobi kapitalizma.

Letošnje leto se je začelo vse tako na izi…vsi smo takoj pomislili samo na zajebancijo, ko nam je kdo omenil besedo “maturant”. Jah pa res je blo fletno. Najprvo Španija, potem lenobno skozi jesen do prvih in drugih počitnic, čisto nor veseli december, potem pa je vse skupaj začelo postajati resnejše. Po novoletnih počitnicah so se počasi nehala četrtkanja, vsaj zame, in sedaj postajam že prav zapsihiran s to šolo.

Najprej sem si razbijal glavo z mislijo, kam za vraga naj se vpišem na fax. Ko sem končno le izpolnil vpisnico za FGG, pa se verjetno že začenja ta matura. Ko bi me vsaj zanimala kakšna matematično - fizična smer šolanja, kjer je edina stvar, ki jo moraš opraviti na maturi, zbrati toliko točk, da imaš oceno 2. Kar pa niti ni težko. Žur bi lahko z januarja potegnil tja do aprila, mogoče celo maja. Pa na žalost ni tako. Treba je drmat učbenike iz tedna v teden bolj, ker si seveda želim zbrati nekaj več točk, kolikor jih je pač potrebno za FGG. Da se bom sam sebi zdel večji car!

Sicer pa smo na današnji dan pisali poskusno maturo iz matematike in moram povedati, da sem veliko bolj optimističen pred tapravo maturo, kot sem bil prej. Brez da bi poškilil v kakšen zvezek sem šel reševat maturo in naloge so se mi zdele presenetljivo lažje kot sem si predstavljal. Mogoče občutek vara in bom imel na koncu vse narobe, pa vendar imam filing, da se polom ne bo zgodil.

Še nekaj mesecev, potem pa je edino kar si želim … poležavanje na plaži, pod žgočim soncem, hladno pivo in nekoga (v poštev pridejo seveda samo dekleta ), ki me bo masiral. Uf … kje je še to …

Čiv buc bav pa sm spet tukaj! Še pomnite tovariši…dolgo že nisem tipkal na tole mojo tablo. Spet je obdobje renesanse. Tokrat samo na tem linku. Ponovno rojstvo ali obuditev ali kako so nas že učili, ko smo sedeli v šolskih klopeh. Skratka - živjo!

Pa bi najprej izkoristil “šanso” in po zimskem spancu najprej spisal eno objavo, ki naj bi bila neke vrste odziv, pink ponk žogica na mojo objavo v preteklosti, katera je dvignila kar nekaj prahu, čeprav temu ni bil tak namen. Prav zares! Upam da bo tisti, kateremu je ta objava namenjena, to tudi prebral in da bo učinek/namen dosežen. Upam da bo to zvenelo kot nekakšno opravičilo, saj je tak tudi moj namen.

Če še komu seže spomin do leta 2007, se bo tudi verjetno kdo, ki je vsaj enkrat malo raziskal moj blog, spomnil, da sem pisal o nekakšni uslugi, nesramnosti in podobno. Ja…gre se - oziroma se je šlo - za tisti nesrečni oreh, za tisto nesrečno listje, za tiste trenutke ko sem mogoče za nekaj minut imel povečan pritisk…Prav v obdobju teh minut je nastala objava, s katero so se mogoče odnosi z določeno osebo (možna je tudi dvojina ali množina) malo skrhali, čeprav o tem nimam dokazov. Zlasti in samo tak občutek imam. Niti na kraj pameti, ki pa je ni tako veliko, mi ni padlo, da bi ta sosed o katerem sem pisal lahko prikopal do tega naslova in prebral mojo veleslavno objavo o listju, ki pa je bila - priznam - napisana s preveč agresivno roko in s preveč vročo krvjo. V kolikor bi bilo možno, bi želel te odnose spet nabrusiti, da ne bi bili tako nakrhani. Če pa to ni možno, pa pač lahko samo rečem, da to ni bil moj namen.

Upam da se ta zadeva reši in da bom še kdaj slišal bodisi dobro jutro ali dober dan, mogoče tudi dober večer. Kmalu na svidenje Ajd čau

Beseda sreča je v slovarju slovenskega knjižnjega jezika definirana kot razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja. Vsi smo nagnjeni k želji po sreči. Takšni ali drugačni. Do teme te objave sem prišel po nekem posnetku intervjuja z znanim slovenskim nogometašem. Ponuduil mi je kost, ki sem jo kar nekaj časa glodal in prišel do tega, da ima v bistvu športnik kar prav.

Ljudje smo taki in drugačni. Nekateri so bolj drugi manj nevoščljivi. Nevoščljivi pa smo največkrat prav gotovo zaradi domnevne “sreče”, ki jo ima človek na katerega smo “ljubosumni”, “nevoščljivi” ali kakorkoli hočete. V šoli recimo smo nevoščlivi sošolcem, ki naprimer ne znajo določene snovi, pa se vendar nekako “izvlečejo” brez spraševanja in tako neljube oglate ocene, ki ni 4. Vedno pomislimo, kakšno srečo ima ta oseba. Ali pa recimo v športu, pa se sprehodimo na nogometno igrišče, nekemu igralcu uspe neverjeten udarec s polovice igrišča, napol volej, napol škarjice v zraku in tej akrobaciji sledi zadetek. Pripombe se vse kajpak vrtijo okrog besedice na -s, ki je uporabljena v samem začetku besedila. Ali pa recimo prilika, ko je nek starejši gospod zadel sedmico na tako zelo priljubljeni igri na srečo - na lotu. Vsi pomislimo, kakšno gromozansko srečo je imel šele ta možakar.

Pa vendar smo nevoščljivi zato, ker enostavno mislimo da je sreča nekakšen dar “nevemkoga” in, da je to v bistvu zgolj naključje. Pa vendar sem mnenja, da sreča nikakor ne pride kar tako - iz nič. Stara slovenska modrost pravi: Sreča je opoteča. Kar bi v dandanašnjem jeziku razumeli kot: Sreča je negotova. Res je. Sreča ni predvidljiva, pa vendar ni podarjena. Ni “šenkana”, če se izrazim po domače. Sem mnenja, prav tako kot omenjeni športnik, da je srečo potrebno iskati. Sreča nam ni naklonjena če jo le križem rok čakamo. Moramo jo iskati. Tudi vera v neko stvar je zagotovo iskanje sreče. Če mi verjamemo, da se nekaj bo zgodilo in te stvari ne prepuščamo naključju, nam seveda bržkone lahko uspe pridobiti tudi srečo na našo stran. Srečo je potrebno le srečati, začutiti. Če brezvoljno spremljamo odvijanje življenja, sreče zagotovo ne bomo imeli. Sreča spremlja le hrabre, optimizma in vere¹ polne ljudi.

Dabl

1. s tem seveda ne mislim na besedo v povezavi z religijo. Je pa dejstvo, da je tudi religija ena izmed poti do sreče - o tem pa kdaj drugič [↩]

Neuradno je stranka SD prevzela krmilo slovenske barke. Bolje rečeno slovenskega čolniča. Zelo je bilo napeto med spremljanjem rezultatov volitev v živo. Končno so rezultati znani in dobro znani slehernemu Slovencu. Kako ste zadovoljni? Kako sem jaz? Bolan sem. Ampak ne od volitev. Še vedno sem bolan in bolezen se je vlekla skozi oba mandata (sicer se ta novi še ni začel, pa vseeno). In kakšna ugotovitev? Prav vseeno je kdo je na oblasti, bolan sem v vsakem primeru. Upam sicer, da bom ta prehlad odpravil in če se bo to zgodilo kaj kmalu, bom zagotovo pel hvalospeve Pahorju, saj bo verjetno prav on tako zelo izboljšal počutje državljanov.

Pa smo res živeli slabo v času prejšnje vlade? Ja, bila je inflacija, cene so bile visoke celo za nebeščane. Ampak vsi dobro vemo čemu je tako. Nekaj krivde lahko prevzamejo trgovci, nekaj pa je kriva zagotovo tudi Evropska Unija. Pa vendar je EU tako velik projekt, ki je zagotovo gospodarsko zelo okrepil našo malo državico. Rezultati pa jasno ne morejo in tudi ni logično, da bi se zgodili čez noč. Slovenci smo tako nestrpni, vse hočemo takoj in zdaj. Prav. Izbrali smo stranko SD. Življenjska raven se bo po mnenju mnogih izjemno dvignila. Če pa lahko dodam svoje skromno mnenje … življenje bo boljše. Mogoče. In če slučajno bo boljše nihče ne bo povedal zakaj. Seveda zaradi vlade, kateri mandat se izteka. Ob napakah bodoče vlade, pa se bodo seveda vsi izgovarjali na njihove predhodnike in to se v Sloveniji dogaja že na vekov veke. Kdor pričakuje, da bo ta vlada, ki jo bo vodil bodisi Pahor, Golobič, Janković ali kdor koli drug, naredila iz Slovenije sanjsko deželo, v kateri bomo vsi ponosni državljani in v kateri se bo cedilo mleko in med … močno naj se takomisleči obriše pod nosom. 

Na volilnem lističu, bolje rečeno plakatu, sem obkrožil številko 3 in to me ni sram priznati. Doživel sem poraz, zmagovalca pa zame ni. Zame je definicija besede zmagovalec vse drugo kot pa tako umazan način pranja možganov prebivalcem Slovenije. Da nekdo en teden pred volitvami pošilja brezplačnike v katerih blatijo določene ljudi … zares herojska zmaga! Še malo pa bo levo-sredinski trojček v podobah herojev: Spiderman, Batman, Hercules. Kakšni heroji! Enostavno si niso upali igrati poštene igre. Pa nič zato … po štirih letih bo mogoče vse drugače. Mogoče!

Dabl ;) 

Grozno obdobje še bolj groznega vremena. Tako bi lahko opisali začetek tega tedna. Temperature so se spustile za skoraj 20 stopinj in nam pošteno nagnale mraz v kosti. Nekateri imamo probleme tudi s telesno temperaturo predvsem zaradi neodpornosti, spet drugim in teh je vsekakor zelo veliko, pa temperaturo dviguje bližanje enaindvajsetici na septembrskem delu koledarja. Jap, točno takrat bodo v Sloveniji potekale najbolj pomembne volitve, udarili se bodo politiki vseh strank za prevlado nad deželico na sončni strani Alp. Ta teden ste gotovo že siti vseh strankarskih sladkih darilc, toplih golažev in vseh hrustljavo zapečenih kostanjev. Vsi ste zagotovo že odločeni koga boste obkrožili. To bodo tudi moje prve tako pomembne volitve, če izpustim seveda referendum o pokrajinah.

Vsak dobro ve za koga mora oddati svoj glas in zagotovo se ne bomo nikoli vsi strinjali glede morebitnega “pravega” favorita za slovensko krono, kar je vsekakor prav. Vsak naj glasuje za tisto stranko katere program ji je najbolj pogodi. Tako je najbolj prav. Ker me pa pri vsaki stvari vsaj nekaj moti, pa tudi pri teh volitvah ne morem mimo dejstva, da je udeležba naravnost sramotna. Nevem v katerem grmu tiči zajec, kajti zdi se mi, da je volilna pravica taka pravica, ki bi jo moral vsak vestni državljan izpolniti. Že samo če pogledamo v zgodovino je bila ta pravica daleč najpomembnejša. V stari Grčiji so imeli pravico samo osebnosvobodni polnoletni moški. Ženske in sužnji so odpadli. Prav tako se je to ponavljalo dolgo in šele v mlajši zgodovini imamo vsi polnoletni moški IN ženske pravico do oddaje volilnega glasu. Če pa res nekdo nima pojma kaj naj voli in se ne spozna na politiko pa je mogoče res bolje da v skrinjico vrže prazen listič, kot pa da obkroži kar nekaj. Pa še tole mi je prišlo na misel … Zelo nesmiselno se mi zdi tudi, da se ljudje ne udeležijo volitev, s tem seveda ne vplivajo na rezultat volitev in prav ti ljudje so ponavadi najglasnejši kritiki vladajočih, češ kako slabo vlado imamo. Vsem tem bi položil na srce, da naj igrajo fair play in naj ne odpirajo ust, če sami niso izrazili svoje želje po vladajoči stranki.

Dabl ;) 

Še pred odhodom na tako težko pričakovani maturantski izlet, je redkokdo pozabil izustiti poslovilne besede “to boste pjani”. Pa niti ni bilo tako. No ja, do neke mere. Mogoče pa smo bili pijani samo enkrat in še to čez cel teden Kdo bi vedel. Skratka maturan’c je bil več kot fantastičen in neizmerno sem nevoščljiv naslednjim generacijam, ki bodo izkusile slast tega nepozabnega izleta. 

Bili smo v deželi ljudi z močnim temperamentom, bili smo v deželi bikoborb, domovini flamenga in nenazadnje v deželi sangrije. Maturantski izlet nas je peljal v Španijo, natančneje v Katalonijo. In ne boste verjeli … zaljubil sem se! V, za pešce daljni, za pilote bližnji, Španiji sem našel simpatijo. Ime pa ji je pa kar Španija. Bil sem v že kar nekaj evropskih državah, resda bolj turistično, ampak vseeno se me nobena ni tako dotaknila kot Španija. Če hodiš po ulicah Münchna je skoraj enako, kot da bi se odpravil na sprehod po Ljubljani. To so taka … siva mesta. Ko pa prideš v Barcelono, pa je zadeva povsem drugačna. V tem mestu je življenje res prisotno! Tudi ljudje gledajo na življenje precej bolj sproščeno in brezskrbno. Ena izmed zelo uporabnih navad pa je zagotovo siesta. Popoldanski počitek, ki ga imajo tudi v sosednji Italiji (ne vem kako je z drugimi državami) , daje tem ljudem prav posebno značilnost. To je neka pozitivna lenoba … tem ljudem se vidi da uživajo življenje. 

Slik s tega izleta sicer nimam veliko, slikal sem z mobitelom in zaradi tega tudi ni nevem kako veliko slik in tudi kvaliteta je nekoliko slabša. Smo pa videli kar nekaj zanimivih stvari, med katere zagotovo spada štadion Camp Nou, flamengo, viteške igre in podobno. Seveda pa je največ spominov povezanih s preživljanjem nočnega časa in časa na plaži. Ob vsem tem pa izjemno okusna in zelo pitna sangrija ;) 

Dabl ;) 

Resno me skrbi za prihodnost. Za prihodnost človeštva. OK doba računalništva nam je nekako prišla že v podzavest in nam nenehna posodobitev mobilnikov in računalnikov ne predstavlja večjega presenečenja. Ampak v mislih imam predvsem nekaj drugega. To, da ljudje med seboj izgubljamo dejansko povezanost brez sodobnih elektronskih pripomočkov, to sploh ni več neko odkrivanje tople vode. To pač tako je. Mislil sem predvsem na trgovske posrednike.

Še ena v rubriki poštarskih. Jah kaj č’mo…tko je! Navadnemu smrtniku je postalo pač običajno, da vsak dan dobi vsaj 3 različne reklame raznih trgovin. Tudi meni to ni bilo nič čudno, do časa, ko sem zajahal poštarsko kolo. Pa, ljudje! Vsak dan nas “šopajo” s temi reklamami, vedno več zapravljamo, na koncu pa se udarimo po betici in ugotovimo, da smo še mi sami plačniki teh nadležnih svežnjev, ki jih potegnemo iz nabiralnika. Zares neverjetno, kako se ljudje prilagajamo prav vsemu “sranju”. Pa ne samo, da je vsem postalo vseeno, če dobijo reklamo. Nekateri so prav neverjetni! Še bolj. Nekateri si pač želijo dvojno porcijo reklam. Prav zares fantazijsko. In potem se še nekateri pritožujejo, kako da ne morejo v trgovini kupiti nič kvalitetnega in po sorazmerno nizki ceni. Reklame so kot strupena tableta razdrobljena na koščke, ki povzroči slepoto. Vsi prejemniki reklam smo slepi in tako bo…

Mi je rekel nek gospod: Vsak kruh ima trdo skorjo! Kar se tiče zavajanja trgovcev, nimamo prav nobene skorje.

Dabl