V “ofsajdu”

Res prosm vse, da mi daste na cesti nekaj prostora … ne sicer toliko zavoljo mene, kot zavoljo vas samih, saj si boste na ta način prihranili nekaj lepih let.

No seveda ni tako hudo V torek sem uspešno opravil vozniški izpit za B kategorijo, torej na kolesu me boste videli vedno manj. Upam da ta triditev sicer ne bo držala. Vsi, ki že imate vozniško dovoljenje veste, kako je dobro voziti avto. Vsi, ki pa te sreče še nimate, pa boste to še pravi čas spoznali. Sicer  pa tista glavna vožnja ni bila povsem brez napak. Pravzaprav sem takrat vozil - oprostite izrazu - kot ena baba! Čist zares. Od vseh že odvoženih 21 ur, nisem nikoli vozil tako zbegano. Ko sem v čakalnici čakal na komisijo, sem kar naenkrat postal poten, bil sem izredno živčen. Sploh ne vem zakaj … saj sem bil prepričan v svoje vozniške sposobnosti. Ko sem izvedel, da bo mojo vožnjo nadzorovala ženska, sem si brez razloga kar nekoliko oddahnil. Pa vendar, če pomislim sedaj, bi bilo verjetno lažje, ako bi bil moški na zadnjih sedežih. Vse je potekalo tako prekleto uradno, da sem komaj čakal na konec vožnje. V križišču mi je skoraj crknil avto, bil sem zelo nesiguren v križiščih, slabo opazovanje peščev, ena slaba reakcija v križišču in pri razvrščanju v pasovih … Nekaj napak, ki sem jih nehote napravil na prvi julijski dan. Pa vendar sem se dobro zagovarjal pred gospo, tako da mi je v roke - sicer posredno - izročila potrdilo o opravljenem izpitu. Si sploh lahko predstavljate kako daleč od srca se mi je odvalila ogroomna skala?

Dabl

No pa sem se po zelo zelo dolgem času spet spravil k tipkanju bloga. Po nekajdnevni avanturi na Obali, ta blog nastaja med vožnjo z vlakom. Mučno obdobje v šoli je hitro pozabljeno ob pogledu na morje, peščeno plažo, bikini in ohlajeno pivo. Na morje sem se s prijateljema odpravil takoj po šoli, saj bo kasneje stiska s časom … nekateri bomo pač počitnice preživeli zelo delavno.

Potovanje v Portorož je bilo kar se da zanimivo. Z obilico smeha smo stopali po ulicah tega obmorskega mesta in iskali apartma v katerem naj bi bili nastanjeni. Kdor je preživel vsaj nekaj dni v tem mestu, zagotovo ve, da je večina hiš na vzpetini. Kar nekaj kapljic znoja smo potočili, saj je živo srebro skakalo v višave. Apartmaja pa ni in ni bilo na našem zemljevidu. Klical sem lastnico našega začasnega bivališča, toda kaj ko tudi ona ni in ni znala razložiti kje natančno naj gremo. Nerodna zadeva, ni kaj. Po kar nekaj prehojenih kilometrih smo končno našli tako težko pričakovano tablo. Stanovanje, ki je bilo sicer prvotno mišljeno za tri osebe je bilo ogromno. Pravi luksuz! V stanovanju ni manjkalo preprog, niti nismo pogrešali brisač in rjuh. Stara gospa je za nas poskrbela odlično. Nekoliko manj se je izkazala, ko nam je izstavila račun, ki nas je hitro streznil in že smo iskali alibije, da bi ceno zbili na nižjo stopnjo.

Glede na to, da smo za počitniško destinacijo izbrali morje, kaj dosti nismo imeli od plavanja in čofotanja v Jadranskem morju. Ogromno časa smo prespali, saj so bile noči zares kratke. Precej čudno na Obali teče čas J. Ena izmed nočnih doživetij je zagotovo koncert Siddharte v Kopru. Nekoliko smo oklevali, zopet se je zataknilo pri pogledu v denarnico. Za prevoz v eno smer naj bi odšteli 15€, kar se nam je zdelo kar precej. Pa vendar smo vztrajali in izplačalo se je. Na koncertu je bilo vzdušje izjemno. Tomi je pravi car .

Zadnji dan so na obisk prišli tudi prijatelji, ki se iz raznoraznih vzrokov niso udeležili petdnevne avanture.

V tej vročini je precej težko tipkati celo na računalnik, saj mi kapljice znoja polzijo s čela na vse mogoče dele telesa – tudi računalnika . Precej počasi pa se že bliža avgust, saj bomo tudi takrat verjetno namočili noge v morje. Začetek septembra pa še maturantski izlet v Španijo – poletje bo zares pestro!

Na pisanje                                                                                                                                                                            Lp, Dabl

Ni še čisto uradno, je pa 99% možnosti, da se podpis pogodbe zares uresniči. O tem prestopu se je govorilo že mesece…

Pa še nov igralec v športni opremi…

No…vsi, ki ste nasedli se vam sedaj na glas krohotam Ta dres sem dobil v dar za rojstni dan, zatorej tudi številka 18. Pa naj še kdo reče da moji prijatelji ne vedo, kaj mi je všeč!

Dabl

No sicer pri meni ni tako zelo hudo…še vedno raje pogledam za kakšno frajlo, kot pa da vidim zadetek na Euru 2008. Trenutno je čas, ko vsi moški in tudi kar nekaj žensk nepremično zremo v televizor in navijamo za svojega favorita. Mani osebno je čas EP-ja teko pričakovani čas, na katerega sem čakal kar nekaj časa. Mislim, da ne mine 24 ur, brez da bi zamudil vsaj eno nogometno tekmo. Enostavno moram gledati, kako žoga potuje od noge do noge.

Ko sem pred nekaj tedni razmišljal s čim sem pravzaprav zasvojen, nisem v veliki gneči misli našel niti ene stvari. Če pa o tem razmišljam ta trenutek, pa ne morem pomisliti na nič drugega kot pa na nogometno tekmo. Nekaj časa sem sicer razmišljal, da bi si kakšno tekmo v Avstriji tudi v živo ogledal, pa vendar ne spadam v tisti najvišji elitni razred, kar se tiče velikosti denarnice, da bi iz denarnice vzel tako velik šop bankovcev. Če tako pogledam…pa saj je tudi doma dobro vzdušje. Res je, da ne občutimo tiste navijaške mrzlice, pa vendar. No vsekakor pa evropskega prvenstva ne morem vedno gledati na domačem kavču. Prav “sede” v (ne)miru spiti pivo v kafiču in s prijateljem družno navijati.  Gostinci skoraj sigurno že komaj čakajo na naslednje veliko tekmovanje, saj se jim v teh dneh zaslužek nedvomno kar nekajkrat povečal. Na prav poseben način se je znašel najbogatejši na sončni strani Alp, Mirko Tuš. V svojih velikih trgovinah, kjer je zraven zgrajena tudi kino dvorana, postavil veliki zaslon prav posebej za moški del populacije, ki bi si radi ogledali nogomet. Za njihove boljše polovice pa, da se ne bi dolgočasile, v kino dvoranah začel predvajati ob “nogometnih urah” romantične filme. Ni kaj, dobro je Mirko tole premislil.

Vsi ljubitelji športa številka 1 na svetu, uživajte ob nadaljnih nogometnih poslasticah, da boste (kot bi rekel Dejan Obrez) superzadovoljni odhajali spat. Naj zmaga lep nogomet, brez raznih navijaških in navsezadnje tudi nogometnih izgredov.

Pred natanko enim tednom sem se “včlanil” v klub 18+. Postal sem torej polnoleten. Težko sem že čakal dan, ko bom lahko šel v gostilno in si brez pekoče vesti naročil Laško. Ko pa je ta dan prišel, pa ni bilo nič posebnega. Pričakoval sem, da se bom počutil drugače…pa čakam 5 minut…čakam 10 minut…čakam pol ure…pa še vedno nič! No po enem tednu pa se je mogoče začelo vse skupaj nekoliko drugače. Tudi s strani staršev sem veliko bolj prepuščen samemu sebi. To mi je kul

No seveda pa ne morem mimo mojih najdražjih…mimo prijateljev. Naj povem še enkrat da so face na kvadrat, včasih celo na kubik. Na večer pred rojstnim dnevom so me presenetili kot že dolgo nihče. Pripravili so mi pravo fešto in nisem vedel ali naj zrastem pa 3 metre ali pa naj kot majhen otročiček potočim solzico Počutil sem se zares bedno ker nisem vedel kaj naj No to je laž…nikakor se nisem počutil bedno…počutil sem se enkratno…nepopisno Kaj je lepšega kot preživeti prve minute polnoletnosti s prijatelji? Mogoče na blog prifrčijo tudi kakšne fotke od takrat…mogoče tudi kakšna s sobotne žurke

(Jožov) Dabl

Uf končno sem se ponovno spravil k pisanju spletnega “dnevnika”. Po nekaj sušnih tednih, ko nisem in nisem našel teme, ki bi jo pretipkal v zbirko mojih dogodivščin in razmišljanj, sem le dobil “kost”, katero lahko oglodam pred vsemi. Danes smo namreč v okviru predrage Ekonomske gimnazije Kranj odpotovali na povsem drug konec Slovenije, kjer uporabljajo zanimiva mašila kot so naprimer: čuj, te, tak in podobno. To je predel Slovenije za katerega bi se takoj strinjal da se pomakne nekoliko bližje Gorenjski. Ljudje so naravnost fantastični, govorica mi je fenomenalna edino kar se ne more primerjati s prelepo Gorenjsko, je narava. Od narave imajo ti ljudje bolj malo…zgolj ena sama ravnina sredi nje pa se nekoliko dvigne Pohorje. To je to.

Koga sicer briga kaj smo si ogledali…pa vendar mogoče za tiste, ki boste v jeseni življenja prevzeli naziv največjega firbca, pogledali smo si mlin na Muri v Veržeju, Plečnikovo cerkev v Bogojni in končno smo si ogledali tudi štajersko metropolo. Seveda je prva stvar, na katero sem čakal dolge tri ure in pol vožnje, mariborski ponos z imenom Ljudski Vrt. Čeprav sem v štajerskem nogometnem hramu preizkušal glasilke že trikrat, sem jih vedno takrat ko je bil štadion napol podrt ali pa so ga ravno začeli graditi. Čeprav vsak teden spremljam gradnjo prek fotografij na internetu, pa je vseeno posebno doživetje ko vstopiš v ta velik objekt. Stvar je zgrajena tudi na precej akustičen način, saj se kar dobro sliši že pogovarjanje. Sicer pa bi takoj podpisal peticijo, na kateri bi bilo vprašanje: “Ali naj mesto Maribor postane prestolnica Slovenije?”. Maribor je mesto v katerem je življenje…v Ljubljani je tako…sivo…

No posnel pa sem še dve fotki…

Dabl

Včeraj smo se s prijatelji v prijetnem lokalu družili ob steklenici piva in “velikem ekranu” s prenosom tekme Olimpija - Partizan. Ker so bila prisotna tudi dekleta je jasno, da pogovor ni bil le na temo športa temveč tudi ostalih stvari. Tako smo počasi prešli na temo Big Brother. Vprašanje, ali je resničnostni šov zares tak bau bau in ali res slabo vpliva na otroke, pa je močno razvnel diskuzijo.

Moj pogled na te zadeve je in vedno bo tak. Nikakor nisem pristaš vsega resničnostnega sranja na TV-ju in s ponosom lahko povem da sem gledal vsega skupaj samo pol oddaje Big Brotherja in sem se trdno odločil da te napake ne bom ponovil več. Nikakor me ne privlači ta oddaja in zdi se mi neumna. Ampak vseeno pa po drugi strani zelo razumem vse televizijce, ki s to oddajo požanjejo veliko njivo na kateri rastejo Evro bankovci. Dnarja je v teh šovih ogromno in povsem razumljivo je, da se tem oddajam ne bodo odrekli tako kmalu. Tu se sploh ne gre za vse “nastopajoče” ali člane tiste hiše, ne gre se niti za gledalce in niti za nikogar drugega kot pa zgolj in samo zaradi televizijcev.

Druga stvar je kršenje človekovih pravic. Kdo hudiča se pritožuje glede kršenja pravic če ne samo varuhi? Če vprašate vsakega posameznika v Big Brother hiši se vam bo verjetno rahlo nasmehnil in vam podal negativni odgovor. Vsi vedo v kaj so se spustili in zagotovo tu ni ne duha ne sluha od kršenju pravic.

Tretja stvar pa so otroci, oziroma mladoletniki. Mnogi so mnenja da te oddaje slabo vplivajo na naš podmladek. Mladina gleda televizijo večkrat sama in bojda je krivo ravno to. Ker pač vidijo kaj vse se dogaja v šovu si razlagajo stvari dobesedno in temu sledijo razna posnemanja obnašanja prebivalcev hiše BB. Oprostite, ampak po mojem mnenju so za to izključno krivi starši. Če se jim zdi da se njihov otrok obnaša drugače zaradi resničnostnih šovov potem naj najprej počistijo pred svojim pragom, šele potem naj se obrnejo na POP TV. Zakaj vse oddaje tega kova ravno ob 20ih? Iz preprostega razloga…ob tej uri je največ gledalcev in spet smo pri prvi točki te objave. Ni pa mi jasno kakšna je razlika med akcijskimi filmi v katerih se dobesedno koljejo in reality šovi… Dragi bralci…vse je odvisno od družbe in to je jasen pokazatelj da je današnja družba takšna kot je in temu nič ne moremo. Žal.

Dabl

Čeprav z dvodevno zamudo, pa vseeno iz srca, voščim vse najboljše naži dragi Zemlji, ki je praznovala svoj že “nevemkateri” rojstni dan. Ljudje smo si izmislili prav posebno proslavljanje tega praznika. Praznujemo tako, da se ta dan čim bolj izobražujemo o varstvu okolja, živih bitjih in poskušamo tudi čim manj onesnaževati naravo. Zelo izviren in hkrati lahko rečem da pravilen program. Pa vendar se mi še vseeno dozdeva, da je na ta dan zmetano na kile peska v oči širše javnosti. Že Nuša Derenda je pela o pesku v oči in mislim da bi ta komad brez skrbi lahko zavrteli na dan Zemlje.

Po raznih okrajih potekajo takšne in drugačne predstavitve in predavanja na katerih vsi v en glas vpijejo kako slabo je za okolje neločevanje odpadkov, izpušni plini potratno življenje, metanje smeti v naravo in podobno. Ni kaj…zagotovo so ljudje, ki o tem govorijo dobro plačani ali pa vsaj dobijo dobro malico na koncu predavanja. Pa so res tudi oni prepričani v to kar govorijo? Mogoče, ampak slovenski pregovor pravi: dejanja so glasnejša od besed! V tem primeru so besede zgolj najtišji šepet, za dejanja pa težko rečemo da so glasnejša. Že res, da na dan Zemlje vsi nekako ustavijo ali vsaj zelo zmanjšajo onesnaževanje pa vendar se mi zdi da je to le zaradi tega, da bi  plemstvo dalo nekakšen zgled ostalim meščanom, kmetom in tlačanom.

Pri nas doma, je že nekaj časa v kontejnerju tako, kot da bi pokukal v lekarno. Odpadki so ločeni na plastiko, plastenke, tetrapake in na ostale smeti. Ko se je tega spomnila predraga mati sem kmalu pomislil na to da bi namesto besede “predraga” začel uporabljati mogoče sam “draga”. Vesti o ločevanju odpadkov nihče izmed družinskih članov ni sprejel z navdušenjem, niti nismo prirejali zabave ob tej odločitvi. Pa vendar sploh ni težko malo pomisliti preden vržeš tist kozarček od jogurta v predel kjer so plastični lončki. Samo malo se je treba potruditi in svet bo lepši. Če bomo to počeli samo pri nas doma  ne pomeni da je že dovolj. Odločite se za to hrabro dejanje še ostali Kranjci, Štajerci, Korošci, Goričani in ostali prebivalci dežele na sončni strani Alp. Res si namreč ne želim praznovati svojega 19o-ega rojstnega dne pri 60°C!

Za konec pa še en zanimiv slovenski pregovor, ki ga na nek način lahko povežemo s to temo: Kdor spi, rib ne ulovi!

Dabl

No ta las je bil kar debel ali pa je bila to kar cela lasulja. Vsaj kar se uradnih izidov tiče. Globoko v sebi pa sem zadovoljen z uvrstitvijo na gorskem teku pod Kriško goro. Na 7km dolgi preizkušnji smo se povzpeli kar na 500m višinske razlike in to ne tako…peš. Bili smo tako, če hočete tudi nori, da smo kar tekli do cilja. Kot da bi vedeli, da nas na koncu čaka izvrstna zaseka s česnom. Če sem pošten, bi bil moj čas verjetno boljši ob 46:55 če bi vedel, da me na koncu čaka ta krasna gorenjska jed.

Proga je sicer bila taka, kakršna je bila. Blato na kile in neprimerna obutev sta verjetno vplivala na to, da me je med tekom začelo boleti v gležnju in na podplatu. Čeprav med znanci ne veljam za najbolj trmastega, sem kar rinil z glavo skozi zid, ali bolje, s čevlji za dvoranske športe sem rinil skozi blaten gozd. Čeprav sem bil takoj po finišu smrtno prepričan da sem potrošil poslednji atom moči, sem kmalu ugotovil, da bi mogoče na ciljni “ravnini” le lahko več dal od sebe. Kakor koli že, od najnižje stopničke me je ločilo 101. mesto v skupnem seštevku in 5. mest v moji kategoriji.

Velja pa vsekakor omeniti še eno zanimivost. Na tek se je namreč prijavil star gospod, ki v kategoriji “leta” ni povsem nič izstopal, saj je bilo veliko možakarjev starih čez 60 let. Izstopal je namreč po načinu pristopa. Oblečen je bil v dolge žametne hlače, srajco s hozentregerji, obute pa je imel gojzarje (nevem kako se pravilno napiše…v glavnem čevlje za hojo v hribe - gojzarje po domače ) . S pohodniškimi palicami je maširal vztrajno proti vrhu, na ciljni “ravnini” pa je celo okusil slast teka, saj je nekaj korakov celo pretekel. Naravnost občudujem veterane tekače, ki na pogled komajda še lahko hodijo s palčko, v resnici pa marsikaterega mojega vrstnika prehitijo, kaj šele mene. Vsaka jim čast, modelom, ki jim ni vseeno za šport tudi po dopolnjenem 10.letu po Abrahamu.

Dabl

Sicer nisem tako velik poznavalec zgodovine uporabe drog, pa vseeno sem prepričan da so ljudje šele v zadnjih 30ih letih začeli drogo uporabljati predvsem zato, da bi se počutili zelo noro. Radi bi uživali na kvadrat, nekateri celo tako močno posegajo po teh sredstvih, da uživajo celo na kubik. Pa vendar, posledice drog so kar nekajkrat kvadrirani užitek in zato ne vem če je pametno “papcati” mamila. Moderni človek pa je tako zelo iznajdljiv, da najde tudi za navadno kravje mleko poseben substitut, ki ima sličen učinek prvotne dobrine. Gre za tako imenovano inovativnost homo sapiensa današnjega časa. “Če to lahko izzumljajo taki stari strici s sivo brado”, sem si rekel, “ni vrag, da ne bi uspelo tudi meni pogruntati nekaj, s čimer bi se ljudje fiksali”. Po tehtnem premisleku sem ugotovil, da je pravi nadomestni “fix” brez težav lahko glasba. Ni sicer dobesedno za “fixat”, saj je žica MP3-ja nekoliko predebela in prenerodna, da bi jo vtaknili v žilo.

Kakorkoli že, če ti je “pol šestih”(se pravi da ti dol visi po domače) na nek deževen in turoben dan in te strašno zasrbi pod prsti da bi si porinil v roko iglo, da bi si vtaknil med zobe ves zmečkan čik ali da bi globoko pogledal v dno pirovske flaše, je veliko bolj pametno vklopiti radio, MP3, mobitel in si zavrteti komad, ki nam je res všeč. Danes sem se namreč počutil tako smotano, saj je znano, da name kar precej vpliva vreme in sem si preprosto zavrtel Siddharto. “Stari blo je noro”. “Prou tist fleš in tist filing k da bi letel pa rožce se ti prkazujejo” in podobno. Se pravi…kot da bi bil zadet. Muska mi je dvignila vzdušje z morilskega na vzhičenega, če to pretvorimo v Hattrick enote Posebej pa paše tale komad! Trga gate!

Uživejte/Carpe diem/Be happy ipd

Dabl